Search

Ko se nedolžen sprehod spremeni v hudo vznemirjenost in preprečevanje travme

Kar se je začelo kot sproščujoč, popoln sprehod, se je kmalu spremenilo v hud stres ali celo podlago za nastanek travme. Vam je to kaj znano?

Nedavno sem šla na sprehod s hčerko in njeno prijateljico. Obe sta stari 7 let. Ko smo prišli do mestnega parka, sta se odločili, da se bosta igrali skrivalnice. Za nekaj trenutkov sta se oddaljili od mene, nato pa sta se mi ponovno začeli približevati. Videla sem, da se pogovarjata, a nisem mogla slišati o čem. A v trenutku mi je bilo jasno, da je nekaj hudo narobe. Izraz na obrazu moje hčerke in njena telesna drža sta mi govorila, da je na smrt prestrašena in za nekaj trenutkov je celo »zamrznila«. Hitro sem prišla do nje, jo vprašala kaj je narobe in povedala mi je, da ji je prijateljica rekla, da je maloprej videla prikazen. Prijateljica je to zanikala, a moja hčerka je temu na vso moč verjela. Odšli smo proti domu. Na poti sem skušala hčerko pomiriti s prepričevanjem, da prikazni ne obstajajo, da še nikoli nobene nismo videli in če ve, kaj to prikazen sploh je. Prepričevanje na kognitivni ravni, ko je otrok zelo vznemirjen, seveda ni pomagalo, kar ste starši in tisti, ki skrbite za otroke, verjetno že marsikdaj izkusili.

Nato sem ubrala drugačen pristop. Hčerka je bila še vedno vznemirjena zaradi prikazni. Začela je močno jokati in rahlo je drgetala (aktivacija živčnega sistema). Povedala mi je, da v mislih ves čas vidi podobo strašljivega obraza. Povabila sem jo naj nariše to podobo in na ta način izkoristila njene vire, saj zelo rada riše in jo to pomirja. Nato sem jo vprašala, kaj čuti v telesu (sledenje telesnim občutkom) in kakšna čustva opaža, ko je v stiku s to podobo (prepoznavanje in poimenovanje čustev). Že ko je to opisovala, sem opažala, da se je začela pomirjati (deaktivacija). Nisem je silila v boljše počutje, ampak samo omogočila dovolj časa, da se notranje doživljanje transformira organsko.




Da bi še bolj spodbudila njeno regulacijo, sem jo povabila, da si predstavlja nasprotno podobo. Kakšna bi bila nasprotna podoba, brez veliko razmišljanja? Podoba, ki bi ji prinesla nasmeh, radost ali tolažbo? To ji ni bilo težko in je kar sama začela risati novo podobo. Obe podobi lahko vidite na sliki zgoraj. Zgornja risba je podoba strašljivega obraza, spodnja risba pa je njeno nasprotje. Nisem ji dajala sugestij, kako naj risba izgleda in nisem komentirala njene risbe, čeprav sem si jaz ta podobo zamišljala povsem drugače. Ponovno sem jo povabila, da opazuje svoje telesne občutke in čustva. Zatem mi je rekla, da se počuti veliko bolje in da je strah že skoraj čisto izginil. Pocrkljali sva se (varen telesni dotik s podporno osebo lahko še bolj regulira otroka) in vprašala sem jo, kaj želi storiti s to risbo – jo raztrgati, zbrisati, zažgati, pustiti tako, kot je… Odločila se je, da jo bo pustila tako, kot je, za vsak slučaj, če jo bo morda želela še kdaj pogledati.

Naj še enkrat ponovim korake:

- uporaba otrokovih virov (kar mu/ji pomaga, da se počuti dobro)

- opazovanje telesnih občutkov

- prepoznavanje in poimenovanje čustev

- ustvarjanje nasprotne podobe

- ponovno opazovanje telesnih občutkov

- varen telesni dotik


Poudarjam, da je bil to samo moj način in eden izmed mnogih načinov regulacije otroka. Ni nujno, da je koristen za vse otroke, lahko pa pomaga tudi pri obvladovanju drugih strahov, fobij, nočnih mor, stresa in travmatskih izkušenj. Namen tega ni bil terapija otroka, temveč le spontana uporaba znanj, ki jih imam. Biti mama z znanji iz psihologije psihoterapije, psihopatologije in še česa je lahko blagoslov in prekletstvo. Tokrat se je na srečo izkazalo za blagoslov.


#travma #stres #strah #anksioznost #vznemirjenost #regulacija


32 views0 comments