Bi znali nuditi prvo pomoč otroku, ki je v vaši oskrbi, po poškodbi, padcu ali nesreči? Veliko tečajev obstaja, kjer se tega lahko naučimo. Pa nas učijo tudi psihološke prve pomoči? Ko je otrok v stanju šoka, ne potrebuje le medicinske oskrbe, temveč tudi čustveno podporo. Lahko doživlja kronični stres ali pa akutni šok – oboje zahteva psihološko podporo odraslega, sicer ima lahko otrok dolgotrajne čustvene, vedenjske ali telesne posledice. Če otrok potrebuje medicinsko oskrbo, uporabite zdrav razum, da se odločite, ali mu boste nudili medicinsko prvo pomoč, poklicali reševalce ali oboje. Pa vendar je lahko trenutek ali dva vaše pozornosti na začetku zelo dobrodejno.
Ko je otrok v stanju šoka, je običajno, da na začetku ne čuti veliko, zaradi kemikalij, ki se sproščajo v telesu kot odziv na grožnjo. Bolečina se lahko pojavi šele kasneje, ko šok zbledi. Otrok lahko deluje »odsotno«, je bled in se obnaša, kot da se nič ni zgodilo. Po drugi strani pa lahko histerično joka in se trese. Potrdite otrokove čustvene in telesne reakcije ter mu z mirnim glasom zagotovite, da:
a) razumete, kaj prestaja in da so njegova čustva OK
b) veste, kaj morate narediti, da mu pomagate in da ste vi, odrasli, sedaj glavni
c) ga boste zaščitili in poskrbeli zanj
d) je najhuje mimo in da bo kmalu bolje
e) boste ostali z njim, dokler se ne bo počutil bolje.
»Ostati z njim« je mišljeno dobesedno in preneseno. Dobesedno je vaša fizična prisotnost ključna. Preneseno pomeni, da je otrok zmožen čutiti vašo nedeljeno pozornost in da vam zaupa, da zmorete oceniti njegove potrebe ter mu pomagati iz trenutka v trenutek. Vaša dostopnost in dosegljivost mu posreduje pomembno sporočilo: »Zdaj si na varnem, jaz bom poskrbel/a zate.« Na ta način ustvarjate varno okolje, ki je pogoj, da se zdravljenje lahko začne.
Ko smo ranljivi, nam najbolj pomaga občutek, da je z nami mirna, zbrana oseba, ki je sprejemajoča, ve, kaj je treba storiti, ter zagotavlja varen prostor.
Sledi še vodič z bolj podrobno opisanimi koraki, kako lahko preprečite, da bi otrok razvil travmatične spomine, ki se nato zlepijo v travmatične simptome.
1) Najprej preverite svoje telesne odzive
Vzemite si čas in opazujte svoj lasten nivo strahu ali zaskrbljenosti. Nato globoko vdihnite in ob izdihu počasi začutite občutke v vašem lastnem telesu. Če ste še vedno vznemirjeni, ponavljajte ta korak, dokler se ne ustalite. Začutite svoja stopala, gležnje in noge ter opazujte, kako vzpostavljajo stik s tlemi. Spomnite se, da veste, kaj morate narediti in da vam bodo fiziološke spremembe pomagale, da se soočite s tem izzivom. Čas, ki je potreben, da vzpostavimo občutek umirjenosti, je dobro izkoriščen čas. To bo povečalo vašo kapaciteto, da ste polno prisotni z otrokom. Če si vzamete čas, da se zberete, bo vaše sprejemanje tega, kar se je zgodilo, pomagalo, da se osredotočite na otrokove potrebe. Vaša zbranost bo zelo znižala verjetnost nadaljnje prestrašenosti ali zmedenosti otroka. Spomnite se, da so otroci zelo občutljivi na čustveno stanje odraslih, zlasti njihovih staršev.
2) Ocenite situacijo
Če otrok kaže znake šoka (steklene oči, bleda koža, hiter ali plitek pulz in dihanje, dezorientacija, pretirano ali preveč mirno čustveno odzivanje ali delovanje, kot da se nič ni zgodilo), mu ne dovolite, da skače naokrog in se vrne k igri. Lahko rečete: »Nekaj časa bova sedela (ali ležala) na miru in počakala, da se šok poleže.« Miren, samozavesten glas signalizira otroku, da veste kaj je najbolje zanj.
3) Ko šok popusti, usmerite otrokovo pozornost na telesne občutke
Nežno vprašajte otroka, kako se počuti »v telesu«. Ponovite njegov odgovor kot vprašanje – »Počutiš se dobro v svojem telesu?« - in počakajte, da pokima ali se kako drugače odzove. Bodite bolj specifični z naslednjim vprašanjem: »Kaj čutiš v trebuhu (nogi, roki, glavi itd.)?« Če omeni specifičen občutek, ga nežno vprašajte po njegovi lokaciji, velikosti, barvi ali teži (npr. lahek ali težek). Nadaljujte z usmerjanjem otrokove pozornosti na sedanji trenutek z vprašanji, kot je: »Kako čutiš ta kamen (ostrino, zbadanje, grudo, bolečino) sedaj?« Če je premajhen ali preveč prestrašen, da bi lahko govoril, ga prosite, naj pokaže, kje ga boli. (Zapomnite si, da otroci pogosto uporabljajo metafore za opisovanje svojih zaznav, kot je »trdo kot kamen«.)
4) Upočasnite in sledite otrokovemu tempu s previdnim opazovanjem spremembe
Časovni tempo je zelo pomemben. To je lahko najtežji del za odraslega, a je najpomembnejši del za otroka. Ko dopustimo minuto ali dve časa tišine med vprašanji, omogočimo da se začne globok obnovitveni cikel. Preveč vprašanj v prekratkem času zmoti naraven potek. Vaša mirna prisotnost in potrpežljivost sta dovolj za spodbujanje gibanja in sproščanja odvečne energije. Tega procesa ni mogoče prehitevati. Bodite pozorni na znake, ki kažejo, da se je cikel zaključil. Če niste prepričani, da se je cikel dokončal, počakajte in opazujte otroka, da poda namige. To je lahko globoko, sproščeno, spontano dihanje, prenehanje joka ali tresavice, raztegovanje, zehanje, nasmeh ali vzpostavljanje ali umik očesnega stika. Zaključek tega cikla še ne pomeni, da se je zaključil tudi proces okrevanja. Lahko bo sledil še en cikel. Usmerjajte otrokovo pozornost na telesne občutke še za nekaj minut, da se prepričate, če se je proces končal. Počakajte, da vidite, če se bo začel še en cikel ali pa boste imeli občutek, da je dovolj. Če otrok kaže znake utrujenosti, se ustavite. Prišle bodo druge priložnosti za dokončanje procesa.
5) Še naprej potrjujte otrokove telesne odzive
Uprite se impulzu, da bi ustavili otrokov jok ali tresavico. Spomnite ga, da kar koli se je zgodilo, je mimo in da bo on v redu. Otrokove reakcije se morajo nadaljevati, dokler se ne prekinejo same po sebi. Ta del naravnega cikla običajno traja eno do sedem minut. Raziskave so pokazale, da imajo otroci, ki so zmožni jokati ali se tresti po nesreči, manj težav z okrevanjem na dolgi rok. Vaša naloga je, da otroku preko besed in dotika sporočate, da sta jok in tresavica normalna, zdrava reakcija. Pomirjujoča dlan na hrbtu, rami ali roki, skupaj z nežnimi besedami, kot je »V redu je,« ali »Tako ja, samo pusti, da se ta strašna stvar strese dol iz tebe,« lahko zelo pomaga.
6) Zaupajte v otrokovo prirojeno sposobnost zdravljenja
Ko bo stik z vašimi telesnimi občutki postajal čedalje bolj prijeten, se boste lažje sprostili in sledili otroku. Ko se proces začne, je vaša glavna naloga, da ga ne zmotite! Zaupajte otrokovi prirojeni sposobnosti za zdravljenje. Zaupajte svoji lastni sposobnosti, da dopuščate, da se to zgodi. Vaša naloga je, da »ostanete s« svojim otrokom in ustvarite varen prostor. Uporabite miren glas in pomirjujočo dlan, kar bo dalo otroku vedeti, da je na pravi poti. V izogib nenamerni prekinitvi procesa, ne spreminjajte otrokovega telesnega položaja, ne preusmerjajte njegove pozornosti, ga držite premočno ali se postavite preblizu ali predaleč od otroka. Opazujte, kdaj se bo otrok začel ponovno orientirati na okolico. Orientacija je znak dokončanja.
7) Spodbudite otroka k počitku, pa čeprav tega ne želi
Globoko sproščanje se običajno nadaljuje med počitkom in spanjem. Ne sprožite razprave o nesreči s postavljanjem vprašanj. Kasneje bo morda otrok sam želel povedati zgodbo o tem, narisati risbo ali podoživeti to preko igre. Naslednji cikel bo morda preveč subtilen, da bi ga lahko opazili, a počitek spodbuja okrevanje in omogoča telesu nežno vibriranje, oddajanje toplote, spreminjanje barve kože itd., ko se živčni sistem vrača v ravnovesje. Te spremembe se zgodijo naravno. Vse, kar morate narediti, je zagotoviti mirno, varno okolje.
8) Zadnji korak je, da poskrbite za otrokove čustvene potrebe
Kasneje, ko je otrok miren in spočit – lahko tudi naslednji dan – si vzemite nekaj časa za otroka, da se pogovorita o njegovih čustvih in o njegovi izkušnji. Začnite tako, da vprašate otroka, kaj se je zgodilo. Otroci pogosto čutijo jezo, strah, žalost, sram ali krivdo. Pomagajte otroku tako, da mu date vedeti, da so ta čustva dobra in da ga razumete. Povejte otroku o podobni izkušnji, ki ste jo doživeli vi ali nekdo, ki ga poznate. Recite mu, da ste se počutili podobno. To bo pomagalo normalizirati in spodbuditi otroka k izražanju čustev. Dajte otroku vedeti, da kar koli čuti, je v redu ter da je vredno vaše pozornosti in časa. Risanje, slikanje in oblikovanje gline lahko zelo pomaga pri sproščanju močnih čustev. Igra še posebej pomaga otrokom, ki še ne zmorejo govoriti ali pa manj govorijo. Dodatno, so lahko smešni verzi, ki se jih lahko domislita skupaj z otrokom, v kombinaciji z ilustracijami zabaven način za spodbujanje nadaljnjega zdravljenja čustvenih ran.
Proces je zaključen, ko se otroku naravno povrneta radovednost in zanimanje za dogajanje v zunanjem svetu. Pomoč otroku pri sprostitvi fiziološkega in čustvenega naboja, z namenom, da pusti strašno preteklost za seboj, je najbolj učinkovita preventiva travme.