Definicija izgorelosti
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je izgorelost opredelila kot pojav, ki je vezan na delovno mesto in poklicno tveganje ter vključuje tri različne stebre, ki morajo biti vsi prisotni hkrati:
1) izčrpanost - fizična, čustvena in mentalna
2) povečana mentalna distanca od dela ter cinizem, povezan z delom
3) občutek pomanjkanja vpliva ali pomanjkanja produktivnosti ali pomanjkanja smisla v vašem svetu.
Vendar to ni uradna diagnoza in ta definicija obstaja šele od leta 2019. Po tej opredelitvi se izgorelost povezuje samo s poklicnim kontekstom in ne z drugimi področji življenja, s čimer pa se jaz ne strinjam. Mislim, da izgorelost ni pojav, ki bi bil vezan samo na delo ali delovno mesto, saj izgorelost lahko doživi prav vsak. Športniki so lahko izgoreli. Starši, ki niso zaposleni, so lahko izgoreli. To torej ni pojav, ki bi bil omejen samo na poklicno življenje.
Ti trije stebri so vsekakor pomembni, a o izgorelosti lahko govorimo tudi takrat, ko je kronični stres povzročil pomembno oslabitev vašega življenja in zdravja. To pomeni, da ste bili dolgo časa v stresu in to je škodovalo vašemu telesnemu in duševnemu zdravju. Kronični stres je začel vplivati na vaše fizično zdravje tako, da je povzročil dejanske motnje ali prekinitve v vašem življenju. Npr. morali ste pustiti službo, izgubili ste odnos, prepirate se z bližnjimi ... Karkoli od tega šteje. Gre torej za kronični stres, ki je trajal dovolj dolgo, da je povzročil pomembne težave v vašem življenju.
In kako definiramo pomembne težave? To je odvisno od posameznika. Odvisno je od tega, kako oseba čuti, da je to vplivalo nanjo in ali ji preprečuje, da bi živela življenje, ki si ga želi živeti.

Vpliv izgorelosti na možgane
Ko smo podvrženi dolgotrajnemu kroničnemu stresu, dejansko izgubimo volumen v sprednjem delu možganov. To je prefrontalni korteks, kjer so naše izvršilne funkcije – sklepanje, sprejemanje odločitev, iniciacija nalog, empatija, povezovanje, motivacija, moč volje idr. – vse to se nahaja v tem delu možganov. Če izgubiš dele tega, kako se boš potem lahko še naprej vključeval v svet enako, kot si se pred tem? Dobesedno izgubiš svojo sposobnost, vendar tega ne veš, saj ne moreš tega izmeriti. Nimaš na voljo slike svojih možganov npr. dvema letoma, da bi lahko primerjal razliko prej in potem. In sploh ne veš, da se to dogaja. Znajdeš se v položaju, ko ne deluješ optimalno, in se začneš obsojati zaradi tega, nato pa poskušaš nadaljevati, ker si naučen, da če samo vztrajaš, bo bolje, vendar ni. Postaja čedalje slabše. In začneš se vrteti v začaranem krogu, kjer se nenehno spotikaš ob svoje lastne težave, za katere kriviš sebe, a so dejansko posledica sprememb v tvojih možganih. Drugi del možganov, ki se skrči v izgorelosti, je hipokampus. To je sedež dolgoročnega spomina.
Potem imamo amigdalo. Obstajata dve, ena na levi in desni strani možganov. Gre za majhne možganske strukture, mandljeve oblike, ki so odgovorne za skeniranje okolja in ugotavljanje, ali smo varni ali ne, ali moramo aktivirati stresni odziv ali ne. To je njihov glavni namen. Ko smo v izgorelosti, se te možganske strukture povečajo in postanejo hipertrofične. Postanejo preveč aktivne, skenirajo in iščejo nevarnosti prepogosto. Prekomerno reagirajo na stvari, ki v resnici niso nevarne, vendar se ne moremo umiriti, ker tisti sprednji del možganov, ki je racionalni del, običajno komunicira s tem drugim delom in reče: "Ne, vse je v redu, varni smo." Toda ta komunikacija ni več tako učinkovita, ker v prefrontalnem korteksu manjkajo celice. Komunikacija med obema deloma, pa tudi z anteriornim cingulatnim korteksom (ACC), je med izgorelostjo prav tako oslabljena. Torej, vse te spremembe v možganih otežijo naše ustrezno delovanje.
Dejavniki tveganja
Kaj nas postavi v nevarnost, da bomo doživeli izgorelost? Večina dejavnikov tveganja v strokovni literaturi je osredotočenih na delovno mesto in okolje, v katerem dejansko delamo, kar lahko razumemo, kot da je delovno okolje tisto, ki vodi v izgorelost. Kakšni pa so dejanski dejavniki tveganja in ali so res vezani samo na delovno okolje?
Mislim, da je pomembno razumeti, da ne obstaja neposreden razlog za razvoj kroničnega stresa in posledično izgorelosti. Prvi ključni podatek, ki ga moramo razumeti, je, da ne obstaja en sam vzrok za izgorelost. Izgorelost ima, kot jo opisujejo v epidemiologiji, "mrežo vzročnih dejavnikov". Različne stvari iz različnih delov vašega življenja – zgodovine, genetike, delovnega okolja, kulture, skupnosti – vse to se združi v popolni nevihti, ki vas pripelje do tega, da izgubite sposobnost obvladovanja stresa, ki ga doživljate. In to se lahko zgodi, če je nivo stresa preprosto previsok, kar je tisto, na kar se osredotočajo dejavniki v delovnem okolju. Večina raziskav o izgorelosti se osredotoča na delovno okolje in delovno kulturo, ki ljudi naredijo bolj dovzetne. Te stvari so pomembne. Vendar so le del celote.
Poleg glavnih dejavnikov, ki se povezujejo z delovnim okoljem, kot so delovna obremenitev, pomanjkanje skupnosti, pomanjkanje psihološke varnosti, pomanjkanje pohval in priznanj, neskladje vrednot idr., obstajajo tudi psihološki dejavniki, ki naredijo ljudi bolj dovzetne in so pomembni. To so psihološke lastnosti in stanja. Če ste v svojem življenju razvili mehanizme obvladovanja težav, ki vodijo do vedenj, kot so perfekcionizem, ugajanje drugim, pomanjkanje meja, težave pri iskanju pomoči, nagnjenost k hiper-neodvisnosti ali super-avtonomiji, če nikoli niste ustavili in določili svojih lastnih vrednot, če imate hipervigilno amigdalo že od otroštva, potem vse to povečuje tveganje za izgorelost. Vsaka od teh stvari lahko poveča tveganje za izgorelost. Več kot jih imate, večje je tveganje.
Toda potem moramo upoštevati tudi to, kar je bilo pred vsem tem. Tukaj pa pridejo v poštev družinski dejavniki. Ti vključujejo medgeneracijske travme. Naši predniki so preživeli vojne, taborišča in druge travmatične izkušnje. Ta travma je zapisana v naši genetski kodi in včasih vpliva na naš stresni odziv. Obstaja epigenetska pot in epigenetika je znanost o tem, kako na izražanje genov vplivajo dejavniki okolja. Geni se spreminjajo in h genu se lahko doda metilna skupina, s čimer se spremeni njegovo delovanje. Raziskave so pokazale, da ko je ženska noseča in doživi zelo stresno situacijo, se pogosto doda metilna skupina na otrokov stresni odzivni sistem, še posebej, če je otrok ženskega spola. To nekoliko zmanjša odzivnost sistema na stres, kar pomeni, da mora biti za ustrezno delovanje tega sistema stresna izkušnja nad nivojem, ki ga je doživela mati. Če je nivo stresa nižji, bo sistem prepoznal samo nivo osmice (npr. 8 od 10), vendar osmica ni dovolj za pravilno delovanje osi HPA (hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza).
Da sistem odzivanja na stres deluje ustrezno, moramo imeti stresno izkušnjo. Takrat se v telesu začnejo izločati stresni hormoni (kortizol, adrenalin, noradrenalin) in možgani rečejo: »O, imamo dovolj kortizola.« Možgani nato ustavijo stresni odziv in vrnemo se nazaj v normalno stanje. To imenujemo negativna povratna zanka. Če pa potrebujemo visok nivo kortizola, da naš stresni odziv začne delovati, potem se bomo nahajali v visoko stresnih situacijah, saj nizko stresnih situacij sploh ne bomo zaznali, kar povečuje tveganje. Če pa je stresni sistem preveč občutljiv, vas bodo manjši stresni dogodki postavili v višje nivoje stresa, kar vas postavlja v večjo izpostavljenost in tveganje. To nima nobene zveze z vašim načinom razmišljanja in to nima nobene zveze s tem, kar ste kadarkoli storili. To je le en del zgodbe.
Drugi del se nanaša na raziskave o t.im. »ACEs« (angl. »adverse childhood experiences«) – negativnih izkušnjah v otroštvu. To je lahko fizično ali čustveno zanemarjanje; lahko gre za starša, ki je bil v zaporu; bližnjo osebo, ki je imela težave z jemanjem drog; skrbnika, ki je imel duševno motnjo itd. Če rezultat na ACE lestvici (0 – 10) znaša 4 ali več, je zelo verjetno, da razvoj možganov te osebe v otroštvu ni bil popoln, ni bil idealen, ni bil optimalen, zato nagrajevalne in stresne poti v možganih ne delujejo tako kot pri večini drugih ljudi. Te osebe imajo večjo nagnjenost k boleznim in manjšo sposobnost sprejemanja dobrih odločitev za svoje zdravje; manj verjetno je, da bodo izbrale vedenja, ki podpirajo zdravje. Zato so npr. bolj nagnjene k pitju alkohola, kajenju, prevzemanju tveganja in drugim tveganim dejanjem, saj so se njihovi možgani razvili na ta način, zaradi tega, kako so bili obravnavani v otroštvu. Ponovno, to ni njihova krivda, tega niso oni naredili, vendar jih to postavi v položaj, da so bolj dovzetni za kronični stres kasneje v življenju.
Obstajajo še tri druge kategorije dejavnikov tveganja, a tukaj ni dovolj prostora, da bi šli skozi vse. Rada bi le poudarila, da je zadnje, kar ljudje, ki prispejo do izgorelosti, potrebujejo, da se začnejo obsojati, da so prispeli do tukaj. Veliko sistemov v našem telesu in tudi v kulturah, v katerih trenutno živimo, ni zasnovanih tako, da bi nas podprli.
Ena izmed stvari, ki se zgodijo ljudem, zlasti tistim, ki imajo visoke rezultate na lestvici ACEs, je, da izgubijo sposobnost zaznavanja lastnega telesa ali pa se ta sposobnost v njihovih možganih ni razvila ustrezno. Imenuje se interocepcija in gre za sposobnost, da zmoremo poslušati osnovne signale telesa in nanje primerno odreagirati. Na primer: odidemo iz situacije, ko se počutimo neprijetno; pijemo, ko smo žejni; gremo na stranišče, ko moramo; jemo, ko smo lačni; razumemo, da če imamo ob nekom slab občutek, da je ta občutek verjetno pravi. To so signali, ki jih ti ljudje stalno prezrejo. Ne izvajajo osnovne, zelo temeljne in preproste skrbi zase, ker nimajo enake stopnje zavedanja ali občutkov kot povprečen človek. Nič čudnega, da so prišli do izčrpanosti, preden so to sploh opazili, saj mora biti stanje zelo slabo, da to sploh opazijo. Principi preprečevanja izgorelosti za to osebo ne bodo delovali.
Zanimivo pri tem je, da gre za dvojen pojav. Prvič, nekateri ljudje uporabljajo tehnike skrbi zase, ki se jim zdijo koristne, kar jim omogoči, da ponovno raztegnejo svoje zmožnosti. Tako se nenehno vrtijo v ciklu izgorelosti, saj skrb zase uporabljajo kot berglo. Druga zanimiva stvar pa je, da če skrb zase znižamo na osnovni nivo, kjer se osredotočimo na pitje, ko smo žejni, odhajanje na stranišče, ko moramo, počivanje, ko smo utrujeni, vstajanje od računalnika, ko začutimo potrebo po gibanju – če se osredotočimo na te signale, bomo povečali svojo sposobnost interocepcije, kar pa bo izboljšalo našo čustveno regulacijo, ne da bi morali početi kaj drugega. Torej skrb zase deluje, vendar si zaradi nekega razloga želimo, da bi bilo bolj zapleteno, kot le iti na stranišče, ko moramo… A ni. Če imamo zmanjšano sposobnost interocepcije, meditacija, tehnike dihanja, joga in podobne stvari ne bodo prinesle toliko koristi kot nekomu drugemu, saj tega ne bomo zmogli občutiti. Najprej moramo vaditi občutenje, da bomo lahko te tehnike uporabljali z rezultati. Če so vaše sposobnosti interocepcije minimalne, se vam bodo te stvari zdele nekoristne in ne boste imeli napačnega občutka, ko boste tako čutili. Potem boste gledali socialna omrežja, vse te podkaste, seminarje in ljudje bodo govorili, da morate dihati in meditirati, vi pa si boste mislili: "Nehajte mi že to govoriti!" To je lahko zelo frustrirajoče, vendar ni vaša krivda, da je to frustrirajoče. Obstaja način, da pridobite dostop do teh zelo močnih orodij, vendar morate najprej opraviti osnovno delo.
Kako si lahko opomoremo od izgorelosti in kroničnega stresa?
Kako se vrnemo nazaj? Kako se spet postaviti na noge? Sposobnost »vrniti se nazaj« je nekaj, kar je kot razširjena različica odpornosti. Vključuje odpornost, trdnost, zaupanje in prepuščanje. Ko ljudje pomislijo na odpornost, večinoma mislijo na trdnost, na zmožnost »prebijanja« skozi težave, ne da bi upoštevali, da ko govorimo o odpornosti, bi morali imeti v mislih sliko elastike, ki je raztegnjena do skrajnosti in je potem zmožna vrniti se v svojo prvotno obliko. Tako bi moralo biti – sposobni bi morali biti, da se vrnemo nazaj v svojo primarno obliko. Ne bi smeli biti nenehno pod stresom na visoki ravni. Če ostanemo na tej ravni predolgo ali gremo celo čez njo, bomo počili, kot poči elastika, ki gre čez svoje meje raztegljivosti.
Ljudje pogosto odpornost dojemajo kot nekaj, kar nam omogoča, da »potrpimo«, nekaj, kar nas ojača in žene naprej. A če v našem življenju ni nobenega občutka varnosti, zaupanja ali prepuščanja, ne moremo biti odporni. Moramo se prepustiti raztegu in moramo se prepustiti tudi sprostitvi. Moramo biti prisotni v vsakem od teh trenutkov, ko se to dogaja. Moramo dovoliti, da se življenje pretaka skozi nas. Ni toliko pomembno, kako trdni smo zaradi stvari, ki so se nam zgodile v otroštvu. Pomembno je, kdaj lahko spustimo nadzor in preprosto smo. Čemu zaupate? Zaupate sebi? Zaupate ljudem okoli sebe? Če ne, je to tisto, na čemer je potrebno delati. Ni potrebno, da postanete bolj odporni. Potrebno je ugotoviti, kako vas lahko spravimo v stanje, kjer se boste počutili dovolj varni, da boste znova zaupali.
Odpornost ni povezana le s »trdnostjo«. Odpornost je fleksibilnost, agilnost in sposobnost prehajanja med različnimi stanji. Ni le trdnost in vztrajnost, ampak je mnogo širša od tega. Sposobnost »vrniti se nazaj« združuje vse te ideje v eno samo celoto.
Če se že znajdete v stanju izgorelosti in vas živcira, da vam govorijo, naj meditirate, delate dihalne vaje in počnete vse drugo, je prva stvar, ki jo predlagam, da delate na osnovni skrbi zase. Resnično se posvetite osnovnemu, »smešnemu« delu, ki vključuje pozornost na preproste, najbolj osnovne signale, ki jih vaše telo pošilja, in poskušajte nanje ustrezno reagirati, čim hitreje in čim pogosteje. Ustvarite večje zavedanje o tem, kaj se dogaja v vašem telesu. To je prvi korak.
Drugi korak. Če ste frustrirani zaradi tega, da vam ljudje priporočajo prakso hvaležnosti, ko ste izgoreli, vedite, da niste sami. Hvaležnost je čustvo, ki ga je zelo težko najti, ko smo biokemično in nevrokemično izgoreli. Takrat bo težko vzbuditi to čustvo. Hvaležnost je čudovita in lepa praksa, ko imamo dostop do dejanskih fizičnih občutkov, ki jih ustvarja. Ko čutimo hvaležnost, to pomaga našemu telesu. Ampak če prisilimo sebe v hvaležnost in pri tem ne čutimo ničesar, nam to ne koristi. Namesto hvaležnosti se lahko osredotočimo na zamero. Zamera je običajno lažje dostopna. Čustva, ki na splošno sodijo pod okrilje jeze – zamera, jeza, frustracija, razdraženost – to so čustva, ki so dostopna vsem. Posvetite pozornost tem čustvom, še posebej zameri. Če se osredotočite na zamero dovolj dolgo in dovolj objektivno – kdaj se pojavi, s kom in v kakšnih situacijah, kakšne so okoliščine – boste odkrili dve stvari. Prva stvar je, da boste ugotovili, kje so vaše meje prekoračene in kje jih je potrebno vzpostaviti. Večina ljudi se slabo znajde pri postavljanju novih meja, ker si jih zgolj sproti "izmišljajo" in ne vedo, kje te meje dejansko morajo biti. Zamera vam bo vedno pokazala, kje jih morate postaviti.
Druga stvar, ki vam jo bo zamera pokazala, in to je včasih nekoliko težje prebavljivo, je vsak trenutek v vašem življenju, kjer se odločate zanemarjati svoje potrebe. In potem boste morali storiti nekaj drugačnega. Ko se zares uglasite na to, kako veliko zamero čutite, kje jo čutite ter v katerih odnosih in s katerimi ljudmi, vam to vsakič znova da vedeti, kje se odločate, da druge ljudi postavljate na prvo mesto na svoj račun, kje si tega pravzaprav ne želite, čeprav mislite, da je to lepo, dobro, pravilno.
Zaščitni dejavniki
Obstaja mreža vzročnih dejavnikov, ki povzročajo izgorelost. Dobra novica pa je, da obstaja tudi mreža zaščitnih dejavnikov. Vaša naloga, ko ste izgoreli, je, da začnete opazovati, katere zaščitne dejavnike že uporabljate, že imate, že vključujete, in katere lahko dodate. Na primer, eden najpreprostejših, najlažjih, a tudi najbolj zapletenih, najtežjih korakov je – prositi za pomoč. To je dobesedno edina akcija, za katero vemo, da takoj povečuje odpornost. Ko nekoga prosite za pomoč, se ne zanašate več samo na tiste vire, ki so na voljo vam. S tem razširite svoje vire za celo osebo in njeno celotno družabno mrežo. Učenje kako prositi za pomoč je ključni zaščitni dejavnik pred izgorelostjo in dolgoročni dejavnik okrevanja. Če vam je to zelo težko, začnite z enostavnimi stvarmi. Če je nekdo že v kuhinji, ga prosite za kozarec vode. Pogosto se namreč zgodi, da tisti, ki pomagamo, dajemo, rešujemo, ne prosimo drugih niti za majhne stvari. In potem ljudje prenehajo spraševati, če kaj potrebujemo, ker so si ustvarili predpostavko, ki je pogosto pravilna, da če kaj potrebujemo, bomo to rešili sami. To smo jih naučili skozi svoja življenja. In zdaj morate ljudi odučiti to pravilo o vas. Torej, prositi za pomoč je pomembna stvar.
Dovoliti si prostor za spremembo. To pomeni, da ko ocenite svojo delovno obremenitev ali delovno kulturo, v kateri ste, in veste, da je to za vas res škodljivo, da si dovolite sprejeti drugačno izbiro in poiskati drugo službo ter delati z drugimi ljudmi. Tudi če si mislite: „Za to sem delal/-a celo življenje, porabil/-a sem toliko denarja za to izobrazbo, imam že toliko izkušenj tukaj, ne bom uspel/-a nikjer drugje.“ To je znano kot »zmota o potopljenih (nepovratnih) stroških« (angl. »sunk cost fallacy«). To, da ste porabili energijo, čas in denar za nekaj, še ne pomeni, da ste temu kaj dolžni. Dovolite si odstraniti se iz situacij, za katere veste, da so slabe za vas, ker ne boste spremenili svoje delovne kulture. Ostajati v njej, ko veste, da ni zdrava za vas, pomeni, da se odločate zanemariti svoje potrebe.
Ali obstaja delovna kultura, ki vam bo bolj ustrezala? Sem skoraj prepričana, da obstaja. Veliko podjetij zdaj spreminja te stvari. Obstajajo pa tudi kraji, ki bodo vedno slabi. Tako pač je. Nekatera podjetja so slaba samo zaradi enega šefa. Umaknite se stran od tega šefa. Če veste, da je splošna kultura v podjetju dobra, a imate nesramnega šefa, zapustite to ekipo. Dovolite si premik in se umaknite stran od ljudi, ki vam ne ustrezajo.
In nenazadnje, pojdite ven. Preveč časa preživimo notri. Ne preživimo dovolj časa z drevesi, z vodo, z naravo. Obstaja veliko raziskav o pozitivnih učinkih naravne svetlobe različnih valovnih dolžin in ionih, ki jih dobimo iz vode... Preprosto pojdite ven. Če 90 % svojega življenja preživite v notranjosti, povečujete tveganje za izgorelost.
Kako oceniti svojo sposobnost okrevanja?
Morda ste proaktivna oseba, mogoče ste že doživeli izgorelost in zdaj se želite prepričati, da se ne boste vrnili tja, kjer ste bili in kamor se nočete vrniti. Želite se prepričati, da ne boste ponovili napak, ki so vas pripeljale do tja. Eden izmed načinov, da ocenite, kje se nahajate, je raven vaše zamere. To je velik rdeč alarm. Če čutite zamero v večini svojih odnosov, v večini svojega dela, v večini svojih področij življenja, se nahajate nevarno blizu izgorelosti. To je tisto, kar vam pove, da imate premalo energije, da vaša sposobnost okrevanja ni dovolj polna in da morate ponovno vzpostaviti in okrepiti svoje zaščitne dejavnike pred izgorelostjo. Morate preveriti pri sebi in ugotoviti, kaj potrebujete.
Če ste večino časa razdraženi ali zamerljivi, ste v območju rdečih alarmov za svojo sposobnost okrevanja in za izgorelost, ker to pomeni, da ne živite življenja, ki si ga želite. Ne postavljate svojih meja in ne skrbite zase. Nič dobrega se ne bo izcimilo iz tega.
Kako dolgo traja, da okrevamo po izgorelosti?
To so slabe novice. Najpogosteje traja 12 do 18 mesecev. Lahko se zgodi tudi po šestih mesecih, vendar to ni pogosto. Lahko pa traja tudi več let. Večina ljudi se "igra" s ciklom izgorelosti in si reče: »O, počutim se bolje, bom šel/-a spet nazaj k stari poti delovanja.« Ne razumejo pa, da ko greš skozi izgorelost, ne greš več nazaj k stari poti delovanja. Dejstvo je, da se moraš spremeniti. Moraš delovati na nov način. In ljudje bodo za nekaj časa spremenili svoj način delovanja, se počutili dovolj močne, da nadaljujejo, nato pa se bodo vrnili k starim vzorcem in tako znova in znova…
Če si že doživel izgorelost, ali si tako bolj dovzeten za to, da jo doživiš znova?
To je odvisno od tega, kako okrevaš. Bolj si ogrožen, če poskušaš okrevati po izgorelosti po principu »sam svoj mojster«, ker obstajajo stvari, ki jih verjetno ne veš, in stvari, na katere verjetno nisi bil pozoren že prvič, ker jih nisi hotel pogledati. In če nimaš nikogar na drugi strani svojega procesa okrevanja, bodisi terapevta, »coach-a«, prijatelja, strokovnjaka za akupunkturo..., boš izpustil velike dele slike, ki jih bodisi ne vidiš, bodisi ignoriraš, bodisi potisneš na stran, ker se ti ne zdijo pomembni ali pa so zate nekoliko strašljivi. Te stvari ostanejo na strani tveganja za izgorelost ves čas, ker se jim ne posvečaš. Če resnično razumeš svoje dejavnike tveganja za izgorelost, jih pogledaš in lahko rečeš: „Zdaj vidim, kako je do tega prišlo“, si precej dobro zaščiten za prihodnost. Če pa si preprosto poskušal čim hitreje prebroditi to in potem enako nadaljeval z življenjem, je tveganje, da ponovno doživiš izgorelost, večje. Če smo si le malo odpočili, a se v bistvu nismo prilagodili in naredili svojega sistema bolj odpornega in so osnovni vzroki še vedno tam, potem se pravzaprav nismo spremenili. Medtem ko, če smo naredili stvari, ki so bile prej omenjene, če smo delali z nekom na drugi strani, se spremenili, prilagodili in obravnavali vzročne dejavnike, potem se morda bomo vrnili, vendar bomo zdaj bolje opremljeni. Zdaj smo precej močnejši, tako da lahko dejansko nadaljujemo naprej, ne da bi se bali, da se bomo vrnili tja, kjer smo začeli. Tako pa pravzaprav lahko definiramo okrevanje od izgorelosti – ta strah, da bi ponovno doživeli izgorelost. Ko nas ni več strah, da bi zopet doživeli izgorelost, vemo, da smo okrevali. Ker vemo kaj storiti, če bi se začela spet pojavljati. Če bi se pojavili kakršnikoli rdeči alarmi, bi se odzvali. Zaupali bi sebi, predali bi se svojemu življenju in zaupali v svojo vztrajnost in sposobnost okrevanja. To je tisto, po čemer lahko ocenjujemo, kako dobro je nekdo okreval po izgorelosti.
Temeljna skrb zase, naslavljanje vzročnih in zaščitnih dejavnikov, ocena zamere, prilagajanje svojega življenja vedno znova in znova. Če boste te stvari delali znova in znova, bo z vami vse v redu.
Poskusite vsak dan iti spat in se zbuditi ob približno istem času, saj to pripomore k boljšemu delovanju vseh hormonov. Tako se bolje odzivate na vse. In če to počnete to pet od sedmih dni v tednu, vam gre zelo dobro.
Strategije za krepitev odpornosti, da se lahko soočimo z vsakodnevnimi izzivi in neuspehi, ki so neizogibni
Bolj ko smo usklajeni s svojim vsakodnevnim delom, bolj ko pazimo, čemu rečemo da in čemu ne, bolj ko skrbimo za svoje fizično in čustveno življenje, več prostora imamo za stvari, ki se pojavijo. Ravnovesje ni hoja po tanki vrvi. Gre za to, da imaš nekaj tako širokega kot šestpasovna avtocesta, po kateri, če te vrže na eno stran, lahko preprosto hodiš nazaj proti sredini. Če te vrže na drugo stran, se lahko vrneš nazaj proti sredini. Če pa ves čas hodiš po napeti tanki vrvi, te lahko vsaka stvar vrže iz nje.
Viri: Cait Donovan, Irene Lyon, Vincent Felitti, Robert Anda, Psychology today, Harvard business review, WHO idr.
Comentários