Panični napadi skozi prizmo Somatic Experiencing-a

Panični napadi so pogosto razumljeni kot psihološki ali kognitivni problem – kot posledica negativnih misli, skrbi, prepričanj ali pretirane tesnobe. V pristopu Somatic Experiencing (SE) pa jih razumemo drugače: kot fiziološki odziv živčnega sistema, ki se je ujel v stanju prekomerne aktivacije oz. zaščitnega načina delovanja. Namesto da bi se osredotočali predvsem na misli, SE usmerja pozornost na telesne občutke, regulacijo živčnega sistema in postopno razreševanje zadržane obrambne energije v telesu.

Simptomi paničnih napadov

Panični napad je ena izmed najbolj intenzivnih izkušenj, ki jih lahko doživimo v povezavi s tesnobo. Gre za intenziven fiziološki odziv, ki ga spremljajo številni simptomi, od katerih je večina zelo fizičnih. Pogosto je ta odziv tako intenziven, da ga ljudje zamenjajo za srčni infarkt. Tukaj so nekateri izmed značilnih simptomov:

-        Globoka nemoč. Občutek, da nimamo nadzora.

-        Motnje dihanja. Pojavi se lahko občutek dušenja in/ali hiperventilacije. To je posledica zožitve na mnogih mestih v telesu, zlasti v trebušni diafragmi in medrebrnih predelih ter prsnem košu in hrbtu.

-        Bolečine v prsih in tiščanje, ki se lahko zdijo nevzdržni.

-        Palpitacije srca in občutek, kot da imamo srčni napad. To je klasičen simptom.

-        Deregulacija med dihanjem in srčnim utripom. Na to lahko gledamo tako, da gre za nizek HRV (heart rate variability), kar je jedrni del celotne deregulacije.

-        Slabost, bruhanje, bolečine v trebuhu. Gre za posledice zožitve in nereguliranega vagusnega živca.

-        Strah, da bomo prav zdaj umrli. Prav tako se lahko pojavi občutek, kot da ne vemo, ali smo živi ali ne, zaradi nenehne zožitve in depersonalizacije, ki se lahko pojavi.

-        Omotica; občutek, da bomo omedleli ali dejanska omedlevica; občutek, kot da se stene zapirajo in oddaljujejo (efekt, ki ga pogosto vidimo v filmih). In včasih občutek, da jaz ali stvari okrog mene niso resnične – derealizacija.

-        Mravljinčenje v rokah in nogah. Pogosto je to za ljudi strašljivo.

-        Lahko se pojavi tudi velika mišična napetost v rokah in nogah ali pa pride do izgube napetosti – mlahavosti ali pa se pojavi izguba občutenja.

-        Vročinski oblivi, močno potenje. Lahko pa je prisotno tudi nasprotno, mrazenje in preplavljenost zaradi izkušnje mrazu.

-        In potem je tu še občutek, da bomo »znoreli«, da izgubljamo nadzor.

Pogosto opažamo kaskade simptomov - en simptom za drugim. Pozornost pa se običajno usmerja k zunanjim in tudi notranjim signalom grožnje znotraj živčnega sistema. Kot del tega je pogosto v ozadju prepričanje, da se znotraj nas dogaja kaos in da se z njim ne moremo spoprijeti.

To se lahko pojavi po preobremenjujoči izkušnji, kot je vojna, zlasti v daljšem časovnem obdobju. Zgodi se tudi pri travmi zaradi begunstva, izgube doma, razseljenosti, izgube bližnjih, pri večjih telesnih poškodbah in čustvenih poškodbah s strani sebe, družinskih članov in tudi družbe.

Pomembno je tudi vedeti, da lahko pride do zapoznelega odziva. Napadi panike se včasih začnejo pozneje, ko se oseba počuti nekoliko varneje, na primer, ko se preseli na novo, varnejše območje, ali ko se konflikt konča. Pogosto to ljudi resnično zmede, ker se počutijo varneje in si težko pojasnijo, zakaj se ti simptomi pojavljajo. Torej, ko začutijo, da so varnejši, takrat pride v ospredje nedokončana fiziologija preživetja, ki jo je treba predelati. Predelati pomeni, da gre za nekaj, kar je treba občutiti in občutiti z zavedanjem, da se potem lahko sprosti.

S somatske perspektive lahko na panični napad gledamo kot prepleteno mrežo konstrikcij v telesu in reakcij na te konstrikcije. Obstaja nekaj ključnih področij, kjer pride do primarne mišične konstrikcije:

-        zakrčenost v ramenskih mišic,

-        zakrčenost trebušnih mišic,

-        napetost v trebušni diafragmi,

-        zakrčenost medrebrnih mišic, kar povzroči zoženje dihalnih poti,

-        globlja plast: napetost osrčnika in različnih plasteh fascije in vezivnega tkiva v prsnem košu, ki se prav tako krčijo.

Razlog, zakaj je lahko somatsko delo tako koristno, je v tem, da je to mrežo konstrikcij lažje razvozlati na ta način.

Kaj se v resnici zgodi med paničnim napadom

V somatski perspektivi se ti simptomi razumejo kot aktivacija evolucijskega sistema preživetja  Ta sistem je evolucijsko izjemno star in se sproži, ko živčni sistem zazna življenjsko nevarnost. Življenjska nevarnost, lahko je realna ali zaznana, kot tudi izguba bližnjega, izguba doma, izguba skupnosti, lahko ustvari zelo močen odziv v telesu, ki je povezan s samoobrambo – boj, beg ali zamrznitev. Težava nastane, ko se ti zaščitni odzivi ne zaključijo ali ne razrešijo.

Kot poudarja SE, težava ni nujno sam dogodek, temveč preživetvena energija, ki ostane ujeta v živčnem sistemu.

Ko se ta energija ponovno aktivira – na primer ob stresu, spominu ali celo telesnem občutku – lahko sproži panični napad. Intenzivna preživetvena energija se ponovno odvija v sedanjem trenutku, kot da se dogaja sedaj. Ne čutimo je kot spomin na preteklo situacijo. Čutimo jo v telesnih senzacijah, čustvih, mislih, vizualnih podobah. Lahko se izrazi tudi skozi gibanje.

S somatskega vidika lahko na panični napad gledamo tudi kot vzorec živčnega sistema, ki se je sčasoma okrepil. Pomembno je razumeti, da gre za način, s katerim si živčni sistem in oseba prizadevata obvladovati stres in preprečiti fragmentacijo. Zožitve v živčnem sistemu so del tega poskusa.

Fragmentacija je lahko izkušnja našega celotnega občutka jaza, ki se bodisi disociira bodisi se razstavlja v dele. Ko to zaznamo, je naš namen poskušati ohraniti svoj občutek jaza skupaj in preprečiti, da bi se zgodil še večji kaos. Težava pa je v tem, da to na koncu res povzroči kaos. Za mnoge ljudi se je ta vzorec začel že v otroštvu, vendar oseba sedaj lahko ozavesti, da je večja od strahu, ki se dogaja kot del tega vzorca. Prvotno je bil ta vzorec strategija, ki je osebi pomagala, da ne bi bila preplavljena, tako da je vzpostavila konstrikcijo in zaščito sistema.

Zakaj telo sproži paniko brez “logičnega razloga”

SE poudarja, da se veliko simptomov anksioznosti začne v telesu in ne v mislih. Ljudje najprej opazijo telesne občutke: stiskanje v prsih, hitro bitje srca, napetost v mišicah ali težko dihanje. Šele nato se pojavi interpretacija ali misel, da je nekaj narobe.

To pomeni, da je lahko panični napad v resnici spontana aktivacija živčnega sistema, ki poskuša dokončati ali razrešiti pretekli stresni odziv.

V tem smislu telo ne dela napake – poskuša nas zaščititi.

Somatic Experiencing: delo z živčnim sistemom

Somatic Experiencing, ki ga je razvil Peter Levine, temelji na opazovanju živali v naravi. Te živali pogosto doživijo ekstremne situacije (npr. napad plenilca), vendar po dogodku spontano stresejo ali sprostijo stresno energijo in se vrnejo v ravnovesje.

Ljudje pa ta proces pogosto prekinejo – zaradi družbenih norm, sramu, analitičnega razmišljanja ali potlačevanja čustev. Posledica je, da živčni sistem ostane v stanju kronične aktivacije ali zamrznitve.

SE zato deluje “od spodaj navzgor” (bottom-up):

• usmerja pozornost na telesne občutke

• postopno regulira aktivacijo živčnega sistema

• omogoča, da telo dokonča prekinjene obrambne odzive

Namesto intenzivnega podoživljanja travme se uporablja princip titracije – delo z zelo majhnimi odmerki aktivacije, da živčni sistem ni preobremenjen.

Ključni koncepti pri delu s paniko

1. Sledenje telesnim občutkom

SE spodbuja opazovanje subtilnih telesnih signalov – temperature, napetosti, pulziranja ali gibanja... Ti občutki predstavljajo jezik živčnega sistema.

2. Pendulacija

To je naravno nihanje med aktivacijo in umirjanjem. Terapevt pomaga osebi prehajati med občutki aktivacije in občutki varnosti, kar postopno širi kapaciteto živčnega sistema.

3. Razrešitev obrambnega odziva

Ko živčni sistem dobi priložnost, da dokonča boj ali beg (npr. skozi mikro-gibe, tresenje ali spontano dihanje), se lahko živčni sistem vrne v ravnovesje.

Vloga so-regulacije

SE poudarja pomen so-regulacije – sposobnosti, da se naš živčni sistem umiri v prisotnosti drugega reguliranega človeka.

V terapevtskem odnosu ali varnem socialnem okolju se lahko živčni sistem postopno nauči, da nevarnost ni več prisotna. Takšne izkušnje pogosto vodijo do globokega občutka varnosti, ki ga oseba prej ni poznala.

Panični napad kot sporočilo telesa

SE ne vidi panike kot sovražnika, temveč kot signal živčnega sistema, da je v telesu še vedno prisotna nepredelana aktivacija.

Ko se oseba nauči:

• prepoznati telesne signale

• ostati v stiku z občutki brez preplavljenosti

• postopno sproščati zadržano energijo

se lahko pogostost in intenzivnost paničnih napadov bistveno zmanjšata.

Panični napadi so lahko izjemno zastrašujoča izkušnja. Vendar pristop SE ponuja drugačen pogled: namesto boja proti simptomom nas vabi k razumevanju modrosti telesa in regulacije živčnega sistema.

Ko telo dobi prostor, da dokonča prekinjene odzive preživetja, se lahko postopno vzpostavi občutek notranje stabilnosti. V tem procesu panika izgubi svojo moč – ne zato, ker bi jo potlačili, ampak zato, ker je telo končno dobilo priložnost, da se razbremeni.

#panika #paničninapadi #somaticexperiencing